Petek, 9. 9. 2022
23.00. Avtobusna postaja Ljubljana. Mepijevci čakamo na Flixbus. Odpravljamo se na Češko, na zlato mepi odpravo. Avtobus na srečo ni imel zamude. Šofer avtobusa s težavo natovori naše 30-kilogramske nahrbtnike v prtljažnik. Poiščemo si proste sedeže in zaradi pozne ure počasi utonemo v nemiren spanec. Pot nas preko Avstrije pripelje na Češko.
Sobota, 10. 9. 2022
Po sedmih urah in pol paše pretegniti noge in popiti (neužitno) kavo iz kavomata. Že se nam mudi naprej na železniško postajo, kjer naj bi nas vlak pripeljal iz Čeških Budjejovic v Tabor. Ker so ravno potekala dela na železniški progi, smo zopet na lokalnem avtobusu. Končno prispemo v Tabor, kjer nas že pričakujejo naši češki prijatelji, ki smo jih spoznali konec avgusta, ko smo v Sloveniji skupaj opravljali pripravljalno mepi odpravo. Odpeljejo nas v svoje domove, kjer nam privoščijo lenoben dan, da si lahko odpočijemo in napolnimo baterije za prihajajoče dogodivščine. V večernih urah smo se na glavnem trgu v mestu Tabor udeležili plesa, ki se je zaradi strogih pravil glede nočnega miru končal že ob 22.00.
Nedelja, 11. 9. 2022
Zadnji prosti dan pred pričetkom odprave. Ogledali smo si glavno mesto Češke, Prago. Očarala nas je s svojimi zgodovinskimi in kulturnimi zgradbami, spomeniki, ozkimi ulicami, gradovi in mostovi.
Ponedeljek, 12. 9. 2022
Dva dijaka Šolskega centra Škofja Loka, Blaž Kavčič in Aljaž Ozebek, 15 dijakov in dijakinj Gimnazije Škofja Loka in 17 dijakov in dijakinj Gimnazije Pierra de Coubertina začenjamo z 80 kilometrov dolgo zlato mepi odpravo. V zgodnjih jutranjih urah smo se z avtobusom pripeljali v Češky Krumlov, ki je od leta 1992 na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Ker je majhno srednjeveško mestece ob reki Vltavi prava paša za oči, smo si pred pričetkom odprave vzeli čas, da smo se sprehodili po ozkih uličicah, in si ogledali glavni trg ter grad. Za obzidjem mestnega parka, ki je eden najlepših parkov na Češkem, pa se je začelo zares. Štart mepi odprave. Celodnevna pot nas je vodila po čeških livadah in se je zaključila v mestu Černa v Pošumavi. Prvi dan nismo bili utrujeni, saj smo navajeni gorenjskih hribov, tukaj pa, kamorkoli ti seže oko, sama ravnina. Celo pot nas je spremljalo lepo vreme in pogledi na zelene ravnice. V kampu smo ob sončnem zahodu postavili šotore, si skuhali topel obrok, najbolj pogumni pa smo nekajkrat tudi skočili v mrzlo jezero Lipno.
Torek, 13. 9. 2022
Za nami je mrzla noč, zaradi bližine jezera pa pospravljamo vlažne in mokre šotore. Gledamo na uro in lovimo jutranji vlak, ki nas bo popeljal na štart današnje odprave, v Novo Pec, na drugi strani akumulacijskega jezera Lipno. Čaka nas novih 20 kilometrov. Tokrat gremo v ”hribe”. Po češko-nemško-avstrijski meji se bomo po razglednem grebenu povzpeli na Tristoličnik, 1311 metrov visok hrib, imenovan tudi Šumavsky Everest. Po poti čez greben se je že začelo oblačiti, pihati in na razgretih licih smo že čutili posamezne kaplje dežja. Osupnil nas je pogled na naravo, saj so nas ves čas spremljala odmrla drevesa, ki jih je napadel lubadar, zaradi zaščitenosti pa se jih ni smelo pravočasno posekati.
Na vrhu smo si v koči natočili svežo vodo in z zavistjo kukali v jedilnico, kjer so si naši mentorji privoščili germknodle z vanilijevo kremo. Sledil je spust v dolino, v manjši kamp, kjer nas je čakalo odlično kosilo iz naših nahrbtnikov. Pohiteli smo s postavljanjem šotorov, saj smo vedeli, da nas čaka deževen večer.
Sreda, 14. 9. 2022
Dež. Napakirali smo mokre šotore in se oborožili s palerinami in dežniki. Iz Doljnih Udov preko mesta Stražny smo prispeli do vasi Horni Vltava. Po dvodnevni hoji smo že malce utrujeni, kar precej se je ohladilo in večino poti nas je spremljal dež. Potrebna je bila tudi malce večja previdnost, saj so bile gozdne poti razmočene in blatne. Zaradi megle smo bili danes prikrajšani za razglede. Pozno popoldne smo se nastanili v kampu ob reki. Najbolj pogumni smo se podali v mrzlo reko, potem pa (za doplačilo) odhiteli pod topel tuš. Seveda se je bilo potrebno tudi malo poigrati v bližnjem peskovniku, kjer so otroci pustili tovornjak, kanglico in lopatko. Zvečer smo si z izposojeno kitaro prepevali in krajšali deževne urice.
Četrtek, 15. 9. 2022
Zadnji dan odprave. Najprej do Kubove Hut. Malce raztreseni in utrujeni možgani so poskrbeli, da se je ena od skupin izgubila in iz Češke malce zašla v Nemčijo. Nato smo se povzpeli na vrh Boubina, 1362 metrov visokega hriba. Zadnji del poti je bil kar precej strm. Pravijo, da je z vrha lep razgled. Ne bi vedeli, ker vse, kar smo videli, je bila megla. Sledil je spust v Vimperk. Dober kilometer pred ciljem smo prejeli klic mentorice, da je čez pet minut vlak in da bi bilo fino, da bi ga ujeli. S pospešenim korakom smo končno prišli na cilj naše 80-kilometrske odprave. Ponosni, da nam je uspelo, smo imeli ravno še dovolj časa, da smo se na cilju fotografirali, prejeli čestitke mentorjev in z nasmehom na ustih odšli na vlak. Uspelo nam je. Utrujeni, premočeni, a polni novih vtisov počivamo na vlaku, ki nas bo pripeljal nazaj na naše izhodišče v Tabor. Sanjamo o toplem tušu, mehkih posteljah, suhih oblačilih in konkretnem kosilu.
Petek, 16. 9. 2022
Češki prijatelji so nas popeljali po svoji šoli, ogledali smo si podzemne rove pod Taborom. V tem času je ravno potekala večdnevna prireditev Taborska Setkani, srednjeveška prireditev, tako da smo si lahko ogledali še sprevod vitezov.
Sobota, 17. 9. 2022
Češko mesto Tabor in Škofja Loka sta pobrateni mesti. Zato smo se v znak češko-slovenskega prijateljstva udeležili posaditve lipe, sodelovali v sprevodu po mestnih ulicah in se udeležili nekaterih koncertov. Ob 21.00 smo se na železniški postaji poslovili od naših čeških vrstnikov, s katerimi bomo zagotovo ostali v stikih. Potem pa vlak do Čeških Budjejovic, čakajoč na Flixbus, ki je tokrat imel 45-minutno zamudo. Premraženi smo v polnem avtobusu uspeli najti proste sedeže in zaspali do Ljubljane.
Nedelja, 18. 9. 2022
Naša avantura je končana. Končno zopet doma, v Sloveniji. Utrujeni, a pripravljeni na nove izzive. Jutri je nov dan in potrebno bo iti v šolo.
